Da ne bi zaspali…. November 12, 2006
Posted by jjakon in Na splošno o vsem.88 comments
Letos opažam, da nismo ravno on-line kominikativni…. Najbrž manjkajo bivši maturanti.
Seveda, to boste postali tudi vi, a do takrat je še veliko časa.
No nekaj zanimivega sem našla. Poglejte kako je nastajal zapis algebrske enačbe pred rojstvom algebre.
Naloga: Najdi števil, katerega dvakratni kvadrat, zmanjšan za petkratno vrednost tega števila, da 23.”
Zapis enačbe:
1545: “Duo quad.m qumque reb.aequalis 23″ (italijan Cadano)
1525: “2z aequatus sit 23″ (nemec Stiffel)
1586: “2q-5l aequatis sit 23″ (francoz de La Ramee)
1557 : Robert Recorde iznajde znak “=”,
1631: “2au-5a=23″ (anglež Harriot)
1637:”2zz-5z=23″ (francoz Descartes, ki je na začetku uporabljal znak za neskončnost)
Znak “=” se nam danes zdi nekaj samoumevnega, pa ga do 17. stoletja niso poznali. Enakost so izražali z latinskimi besedami.
17. stoletje je bilo prelomno za razvoj matematičnega jezika. Dobilii smo neznanke, znake za osnovne operacije, simbolni zapis…. Od takrat naprej vse algebrske probleme zapisujemo z enačbami, ki vsebujejo črke in enačaj.
Algebra, tista prava se je rodila v 17.stoletju, ime pa je podedovala od arabcev.
Al džebr v´almukabala (Dopolnjevanje in izenačevanje), avtor Mohamed ibn Musa al Hvarizmi, 9. stoletje.
Iz besede Al džebr je nastala algebra, iz imena al Hvarizmi pa algoritem.
Pa še ena zanimiva : kako je nastala latinska peseda “sinus” (zaliv). Ko je Al Hvarizmi sestavljal tablice sinusov , je izbral praktičen indijski način s “poltetivami” dvojnega kota (čemur mi danes pravimo sinus). “Tetiva” v sanskrtu je “điva”, arabci pa je niso prevajali pač pa pisali po izgovoru “džiba”. V arabskem zapisu se označujejo le soglasniki, samoglasniki pa se izpuščajo… in tako se je to dalo prebrati tudi kot “džaib”, kar pomeni zaliv, latinski prevod pa je “sinus”.
